besedilo
Mateja Podlesnik
objavljeno
20 Avg, 2024
Nagrada za življenjsko delo - Ranko Novak
Grafični oblikovalec Ranko Novak je s kakovostno ravnijo svojega 50-letnega ustvarjalnega opusa trajno obogatil slovensko kulturo in dokazal, da sodi v vrh slovenskega in mednarodnega oblikovanja.
Njegovo delo je z impozantnim številom celostnih grafičnih podob, različnih znakovnih in simbolnih rešitev, plakatov, knjig in katalogov ter drugih oblik vizualnega sporočanja integralno vpeto v sodobno vizualno podobo domala večine slovenskih ustanov s področja kulture, pa tudi gospodarstva. Zato ni naključje, da mu je Fundacija Brumen leta 2024 podelila, šele drugič v zgodovini svojega delovanja in podeljevanja priznanj, nagrado za življenjsko delo.
Novak sodi v generacijo arhitektov, šolanih konec šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih let pri profesorju Edvardu Ravnikarju, ki je bistveno zaznamoval modernistično grafično oblikovanje z ustanovitvijo smeri B na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. Iz arhitekturnih vrst so po drugi svetovni vojni med drugim izšli Uroš Vagaja, Jože Brumen in Grega Košak ter za njimi Peter Skalar, Janez Suhadolc, Dušan Brajič, Miljenko Licul, Nino Kovačević … vse do ustanovitve Oddelka za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1984.
Plakata za 9. kongres Zveze Komunistov Slovenije, 1982. Soavtorji Miljenko Licul, Dušan Brajič, Janez Koželj
Ranko Novak je bil med prvimi oblikovalci, ki so se v našem kulturnem prostoru sistemsko lotili oblikovanja celostne podobe kot specifične oblikovalske naloge, in na to pot so v devetdesetih le-tih prejšnjega stoletja postopoma stopale tudi usta-nove s področja galerijske dejavnosti. Zato ne smemo prezreti njegove pionirske vloge v procesu izo-braževanja kustosov in urednikov katalogov pri vzpostavljanju pravil, povezanih s pripravo pisnega in fotografskega gradiva pred grafično obdelavo za tisk, pa tudi z različnimi označevalnimi sistemi v opremi razstav.
Novak je bil družbeno angažiran tudi pri razvoju in popularizaciji oblikovalske stroke. Kot eden od ustanovnih članov Art Directors Cluba Ljubljana (1988) je sodeloval s Stanetom Bernikom pri knjigi Plakat & znak: vodilni temi slovenskega sodobnega oblikovanja vidnih sporočil, prvi avtorski strokovni knjigi s tega področja pri nas. Pomemben je tudi Novakov prispevek pri spremljanju arhitekturne Skupine Kras, s katero je kot član uredniškega odbora in ožje redakcije s kolegi leta 1991 ustanovil revijo Piranesi, sodeloval pa je tudi pri ustanovitvi Fundacije Brumen leta 2003.
Plakat za predstavo Razbiti vrč, 1986
Ranko Novak se je že od leta 1973 kot izšolan arhitekt večinoma ukvarjal z grafičnim oblikovanjem, nato pa deloval v okviru Studia Znak (1980–1994) in v Design centru Studia Marketing. Sodeloval je s številnimi kulturnimi institucijami (Mestnim gledališčem ljubljanskim, Slovenskim mladinskim gledališčem, Narodnim muzejem Slovenije, Narod-no galerijo, Mednarodnim grafičnim likovnim cent-rom, Cankarjevim domom, Obalnimi galerijami Piran, Galerijo A + A iz Benetk, Pilonovo galerijo in dru-gimi), znanstvenimi ustanovami, kot je Slovenska akademija znanosti in umetnosti, strokovnimi dru-štvi in organizacijami s področja gospodarstva, oblikoval pa je tudi časopise in različne revije ter sodeloval z vrsto knjižnih založb.
Novakovo delo odlikujejo vrsta večjih projektov v Studiu Znak, koledarji in tiskovine Iskre Commerce, prelomi časopisov, številni plakati za oglaševanje arhitekturnih razstav doma in v tujini (zlasti Skupine Kras in galerije Dessa) ter gledaliških in filmskih predstav, celostna grafična podoba Muzeja Mimara, plakati za politične akcije, muzejske in galerijske razstave ter mednarodne bienalne prireditve, vizualno gradivo za komercialne namene in ne nazadnje postavitve razstav v Narodni galeriji, s katero Ranko Novak intenzivno sodeluje že vrsto let.
Posebej velja opozoriti na Novakovo sodelovanje z Mestno galerijo Ljubljana in na odmevni projekt 150 let fotografije na Slovenskem, zgodovinsko trilogijo, izvedeno v sodelovanju s takratnim Arhitekturnim muzejem Ljubljana. Razstave so bile organizirane v letih 1989 in 1990 v Mestni galeriji Ljubljana ter v Likovnem razstavišču Rihard Jakopič. Spremljali so jih katalogi v slovenskem in angleškem jeziku z različicami v italijanščini in nemščini. Ranko Novak je razstave domiselno postavil in poleg razstavnih plakatov izdelal tudi serijo propagandnih plakatov in razglednic, prospektov in vabil, pa tudi koledar. Vizualno je opremil tudi fasado Mestne galerije in jo odel v povečane reprodukcije fotografij, konstrukcijsko podobno pa je zasnoval tudi posebej izbrana plakatna mesta po Ljubljani.
1. Plakat za razstavo Zenit in avantgarda dvajsetih let, 1983
2. Plakat S.O.S. Croatia, 1991
3. Plakat za retrospektivno razstavo del Avgusta Černigoja, 1978
4. Plakat za Časopis za kritiko znanosti, 1983
5. Plakat za retrospektivno razstavo Arhitekt Milan Mihelič, 1980
Oblikovalec je s tem projektom nakazal osnovne premise nove celostne grafične podobe galerije. V katalogih, od leta 1990 dosledno dvojezičnih, pa tudi trojezičnih, je po načelu »manj je več« uporabil ozek nabor črkovnih vrst in jih sprva postavljal v simetrične, pozneje pa v asimetrične tipografske kompozicije brez presledkov med odstavki. Čeprav ni uporabljal barvnih in drugih vizualnih poudarkov, je zagotovil dinamiko in berljivost besedila ter s fotografskim gradivom vzpostavljal njegovo uravnoteženo skladnost. Vizualni jezik celostne grafične podobe Mestne galerije kot projekcije naročnikove identitete je v slovenskem prostoru postal zgleden primer intelektualne in strokovne razgledanosti ob-likovalca, ki se je z likovno občutljivostjo odrazi-la v učinkoviti prepoznavnosti tega ljubljanskega pro-stora za sodobno umetnost. Poznavanje strukture naročnikove dejavnosti in njegove specifike je pri Novakovih vizualnih rešitvah vedno v ospredju, zato v njegovi praksi ne zasledimo stereotipnih prijemov, ki bi opazovalca vodili k zaznavanju dominantne prepoznavnosti njegovega sloga, temveč različne metodološke pristope. Kot pravi Novak sam: »Oblikovalec mora biti tako neviden kot posegi kirurga.«
Prelomno je tudi oblikovalčevo likovno-ured-niško delo pri prenovi časopisov Delo in Dnevnik s prilogami. Novak je upošteval željo naročnikov po večji preglednosti in berljivosti časopisa v t. i. »čistem rezu« ter zasnoval sodoben prelom, pri čemer je časopis Delo nadgradil tudi s prvo lastno tipografijo, delom Ermina Međedovića. Fotograf Jože Suhadolnik je z navdušenjem opisoval vrhunski pre--lom priloge Razgledi in poudaril, da mu je bilo dovoljeno objavljati fotografije čez dve strani, kar so bile takrat sanje vsakega fotografa. Novak je nam-reč upošteval načelo »bolje ena velika fotografija kot tri majhne«.
Oblikovanje preloma in celostna grafična podoba za Časopis Dnevnik, 2007
Plakat za predstavo Proces, 1985
Plakat za 22. mednarodni grafični bienale, 1997. Risba: Günther Uecker