Velika nagrada Brumen - Celostna grafična podoba Centra Rog

Center Rog je eden od najodmevnejših, najbolj kontroverznih slovenskih projektov zadnjih let. Orjaško, popolnoma novo kreativno središče pod skupno znamko združuje raznovrstne programe, studie, delavnice in ljudi. Celostna grafična podoba novega centra na prvi pogled deluje tako eklektično kot njen program; za navidezno ohlapnostjo in naključnostjo pa se skrivajo tehtni premisleki kolektiva Ansambel, ki je kljub prepoznavnosti svojih članov prvič prevzel tako obsežen projekt.

Avtorji celostne grafične podobe Centra Rog so grafični oblikovalec Nejc Prah, fotograf Klemen Ilovar, ilustrator Matija Medved in oblikovalec Dan Adlešič. Poleg njih Ansambel sestavljajo še produktni oblikovalec Peter Stupica, arhitekt Gregor Bucik in oblikovalec novih tehnologij Jure Martinec.

Je bila identiteta Centra Rog najbolj kompleksen in obsežen projekt, pri katerem ste delali skupaj? Nejc: Prav veliko skupnih projektov niti nismo imeli. Prvi je bil stanovanje Ansambel, potem pa še razstava edu.arh v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Zaradi Roga smo šele ustanovili zavod Ansambel. Pred tem smo imeli vsi samo s. p.-je in nihče ni želel prevzeti celotnega zneska naročila nase, poleg tega smo želeli imeti urejeno tudi področje avtorskih pravic za dela, ki smo jih pripravili, predvsem za ilustracije in fotografije, ki so del podobe. Želimo si več projektov, podobnih Rogu, ampak si bolj ko ne sami ustvarjamo priložnosti za sodelovanje. Po drugi strani vsem članom Ansambla ustreza, da lahko delamo tudi sami, da ima vsak svojo prakso, v kateri razvija svoje projekte.Matija: Veliko je bilo projektov, pri katerih smo sodelovali v parih, na primer Grafični bienale.

»Kakofonično identiteto« centra Rog argumentirate s tem, da bo v centru s tako raznovrstnim programom in toliko dogodki v vsakem primeru prišlo do vizualnega nereda: na stenah Roga bodo visela obvestila, tiskana na domačih tiskalnikih, vprašljivo oblikovani letaki itn. Kako je potekal proces spoznavanja položaja oblikovanja pri snovanju novega centra? Nejc: Dolgo časa smo se lovili glede tega, kakšna naj bi bila podoba. Institucije so si različne: nekatere so toge in zadržane, nekatere sproščene. Pri Rogu se je hitro izkazalo, da bo to rahlo kaotična institucija, v kateri soobstaja veliko programov, ki nimajo veliko skupnega: kovinarski lab, veganski bistro, izdelovalniške rezidence … Mi smo bili postavljeni pred dilemo, ali programe poenotimo s strogim oblikovalskim sistemom in hierarhično logiko ali pa gremo v popolnoma drugo smer. Dobra referenca za označevanje Roga so obstoječi prostori Tobačne Ljubljana: stavba, v kateri veliko različnih ljudi kaj dela. Na klasično mrežo pred vhodom v objekt je vsak obesil svojo tablo, po hodnikih pa se vsak najemnik oglašuje po svoje. Ko se je Rog odprl, označevanja še ni bilo in ljudje so na stene začeli lepiti svoja lastna obvestila. Še zdaj dodajajo liste formata A4 z lepilnimi trakovi in lastnimi oblikovnimi rešitvami. To smo predvidevali in poskušali integrirati v svojo rešitev. V osnovi je podoba precej klasična, mogoče celo modernistična. Njeni primarni elementi so znak, tipografski in barvni sistem. Znak je precej klasičen, ni spremenljiv, generativen, modularen ali dinamičen. Likovno smo se želeli odmakniti od videza kulturne institucije, nasploh pa od izčiščenih podob, ki zadnja leta krasijo javne institucije po svetu. Ko smo kazali prve skice znaka, smo kot referenco kazali tudi stari znak Telekoma avtorice Maje Gspan, Radensko, pa stari Vegradov znak, Rock Otočec, MTV, RPS … Logotip kot žig s karakterjem, kompakten in nezamenljiv. Podoba je brez konkretnega simbola, saj je bilo težko najti element, ki bi predstavljal vse, kar se v Rogu dogaja. Izognili smo se tudi sklicevanju na zgodovino stavbe – tu se je pojavljalo vprašanje: »Katera zgodovina – tovarna usnja, kolesa ali skvot?«

Bi morali vsi oblikovalci storiti podobno kot vi in projektom prepustiti, da gredo v svojo smer? Vsako leto opazujemo lepe, dobro zasnovane CGP-je, ki se zrušijo sami vase, ko oblikovalska ekipa projekt preda naprej. Nejc: Celostne grafične podobe se z leti pogosto začnejo sesuvati. V resnici je proces, da narediš in naročniku oddaš kaj, kar naj bi bila končna celostna podoba, smešen, ker vnaprej ne moreš predvideti vseh mogočih primerov uporabe. Med pravili, ki smo jih za Center Rog postavili v predstavitvi, in tem, kako se podoba Roga uporablja danes, je veliko razlik. Naša predvidevanja, kako bi podrobnosti morale biti videti, so nekaj, drugo pa je uporaba identitete v resničnem življenju. V priročniku za uporabo identitete Roga smo se poskusili izogniti čim več tehničnim pravilom in navodilom za milimetrske odmike. Zastavili smo ga tako, da je enostaven in ponazarja s primeri. Najlaže bi bilo oddati popoln PDF in zaključiti projekt, pa je to v resnici iluzija. Tudi zato je razkorak med podobo v portfoliu in podobo v uporabi ponavadi precej velik.Matija: Kot avtor ne moreš narediti prav veliko. Ko daš izdelek od sebe, pridejo drugi oblikovalci, ki identiteto nadaljujejo in uporabljajo, kakor mislijo, da je najboljše. Na primer, predloge za objave na družbenih omrežjih, ki smo jih predvideli na začetku, so se izkazale za pomanjkljive. V Rogu so zdaj, po slabem letu delovanja, povedali, kaj deluje in kaj ne, tako da smo se tega ponovno lotili in našli boljše rešitve. Takšnih primerov je precej, dolgoročno sodelovanje pa je seveda najboljši način za kakovostno celostno podobo.

Kako je nastajala zbirka podob, ki so del identitete Roga? Nejc: Zbirko podob – mapo, polno Matijevih ilustracij in Klemnovih fotografij – smo pripravili zato, da smo lahko polno izkoristili potencial Ansambla. Je eden izmed sekundarnih elementov podobe. Znašli smo se pred problemom: umetniške institucije imajo razstave, podjetja imajo produkte, kaj pa pokazati v Rogu? Amatersko produkcijo, razne delavnice in dogodke je zelo težko predstaviti na neklišejski način. Fotografije izdelovalskih prostorov, ki smo jih našli na spletu, so si zelo podobne: 3D tiskalniki, mize na kolesih in ljudje, ki postavajo okoli. Če fotografiraš ljudi, takoj nastopi tudi težava prikaza in ponovljivosti – Centralna tehniška knjižnica ima na primer po vsej spletni strani fotografije istih petih študentov, kar je videti smešno. Zato smo želeli, da Klemen fotografira detajle strojev in izdelkov, mojstrice in mojstre pa Matija rajši nariše.Klemen: Podoba je nastajala sočasno s prenove stavbe, tako da nismo imeli dostopa do prostorov, delavnic, orodij in ljudi, ki so zdaj naselili prostore Roga. Za fotografiranje smo sodelovali s partnerji Roga in dokumentirali delovne procese, materiale in orodja v njihovih prostorih. Ta omejitev je narekovala način fotografiranja, da smo se osredotočili na detajle in nekoliko abstraktno prikazovanje specifičnih dejavnosti.Matija: Ker je bil natečaj zelo ohlapen, nismo točno vedeli, kako bomo uporabljali elemente, ki smo jih razvijali. Za vsak primer sem razvil dva stila ilustracije, ki bi dobro funkcionirala v identiteti – linijske ilustracije ikon in likov ter bogatejše barvne ilustracije oseb. Linijske ilustracije se zdaj uporabljajo kot piktogrami za laboratorije, barvne pa takrat, ko nimajo drugega materiala.Nejc: Precej smo razmišljali, kakšno naj bo likovno vodenje. Kako so videti obrazi na ilustracijah, kakšna so čustva, kakšna je črta, kakšen je občutek fotografij, kje smo med realizmom in estetizacijo … S tem smo želeli še malo bolj definirati podobo znamke.

Pri znamčenju in označevanju objekta ste se precej oddaljili od minimalistične, zadržane arhitekturne estetike. Kako so arhitekti sprejeli orjaški oranžen napis na fasadi? Vsi: (smeh)Dan: Ne zdi se mi, da je napis v napačnem kontrastu z arhitekturo, deluje bolj kot žig ali znamka na papirju. Oranžna zvita cev dobro dopolnjuje pravilno, togo arhitekturo. Rog je pravzaprav ena velika delavnica, v kateri so materiali naključnih oblik za vsakim vogalom. Znak, narejen iz ene dolge zvite cevi, nakazuje, da se tu kaj dela, recimo zvija cevi.Nejc: Kontrast med znakom in stavbo je zelo pomemben. Ne, da stavba ni lepa ali dovolj velika; za psihologijo koga, ki gre mimo, je pomembno, da ima neko oporno točko, ki sporoča, da je objekt javen in da lahko vanj vstopiš. Institucije kjerkoli po svetu imajo ponavadi na ovoju podobno velike označevalce. Če niso bili predvideni v izhodišču, se zastave, oglasne table in drugi elementi pojavijo naknadno. Oranžen napis je tudi izjava: izraža samozavest nove institucije. Tudi za nas kot kolektiv je bil to pomemben projekt tako na simbolni ravni (nova institucija v Ljubljani) kot na ravni kompleksnosti, saj je bil korak naprej od manjših in srednje velikih projektov, pri katerih smo delali prej. Tako da sta se ta naša ambicija in pristop »go big or go home« delno materializirala tudi z znakom na fasadi.Nejc: Na začetku je bil znak na fasadi srebrn, iz brušenega aluminija. Bali smo se, da bo oranžen preveč kričeč. Ko smo namestili srebrn znak, smo ugotovili, da se slabo vidi, glede na to, da je širok deset metrov, in smo ga zelo hitro pobarvali. Kaj pa označevanje v notranjosti stavbe? Nejc: Označevanje mora po pravilih izstopati, ampak biti v dialogu z arhitekturo. Pri Rogu tega dialoga ni – table so namenoma popolnoma drugačne, ker se nam je zdelo, da moramo v institucijo vnesti malo nereda. Arhitekturna zasnova je odlična in razumem, zakaj je takšna, kot je, ampak na neki točki je bilo treba enotnost, lepe tlake, sivine in steklo razbiti. Tako da … ne, arhitektom naši posegi na začetku niso bili niti malo všeč. Ali Rogova podoba izhaja tudi iz vašega lastnega navdušenja nad vernakularnim oblikovanjem? Nejc: Vernakularne rešitve, amatersko oblikovanje, nearhitekturna arhitektura, outsiderska umetnost in zabavni detajli zanimajo vse v Ansamblu. Mislim pa, da je ta afiniteta generacijska, vsaj v grafičnem oblikovanju opažam, da je za to več razumevanja kot nekoč. Na začetku vernakularnost Rogove podobe ni bila predvidena. Zgodila se je šele s sekundarnimi elementi, ki so nastajali pozneje, ko smo sočasno delali označevanje in spletno stran.Dan: Tudi fotografije in ilustracije so del celost-ne grafične podobe in kot drugi grafični elementi so tudi te v celoto vkomponirane zelo organsko.Nejc: Klemen je pred leti v MSUM razstavil fotografije formata A4, prilepljene na razne površine, razstava pa se je imenovala Na malici, pridem čez pet minut! To je bila naša neposredna referenca za okvirje, ki so nastali za označevanje interierja in delov spletne strani Centra Rog. Poleg okvirjev, ki izhajajo iz obvestil, in zbirke smo kot sekundarne elemente določili še kot (elementi niso vedno naravnost), elipso (oblika, ki se pogosto uporablja v podobi), barvni pas (način zaporedne barve Rogovih barv) in rabo linijske tipografije z učinki.

Ali ste imeli v kolektivu kaj dilem zaradi Rogove kontroverzne zgodovine, preden ste projekt prevzeli? Nejc: Ko smo se dobili na prvih sestankih, smo imeli nekaj debat, vendar nam je bil odprt program novega centra všeč. Do starega Roga sem sam imel afiniteto, pa tudi nekaj zadržkov. Moji pomisleki glede novega Roga niso bili tako veliki, da bi projekt zavrnil: vsa ta zgodovina je bila zelo zanimiv del projekta. Oblikovanje se vedno ujame v podobne dileme in mislim, da je na koncu malo ljudi, ki so resnično tako moralno temeljiti, da zavračajo projekte, ki niso 100-% poravnani z njihovimi osebnimi prepričanji.Dan: Meni je žal za prostovoljna društva in organizacije, ki težko obstajajo kje drugje. Osnovna ideja novega Roga pa je nekaj, o čemer smo sanjali na fakulteti – da obstaja prostor, v katerem lahko razrežem eno desko, ne da bi moral težiti nekim mizarjem. Večina vaših projektov je instantno prepoznavna. Ste se lastnega sloga že naveličali in kako se transformira v zadnjih letih? Nejc: To so sladki problemi: nekdo me ne pokliče, ker mu ni všeč, kar delam, in me kličejo samo ljudje, ki hočejo, da stvari naredim po svoje. Vsak oblikovalec ima slog, tudi če trdi, da ga nima. Ponavadi gre za kombinacijo okolja, izobrazbe, estetskih preferenc, duha časa in tehnoloških orodij. Ne zdi se mi, da smo mi bolj definirani kot drugi, samo nekatere stvari delamo bolj prepoznavno kot marsikdo drug.Matija: Jaz vedno mislim, da nimam izrazitega stila, slogovno zelo skačem od projekta do projekta, pa ljudje vseeno prepoznavajo moje delo, včasih tudi pri projektih, ki jih sploh nisem naredil (smeh). Žirija je v argumentaciji nagrade pohvalila vašo samozavest: kako ste jo pridobili in kako jo ohranjate? Dan: Kot skupina se dobro dopolnjujemo zaradi različnih strok, obenem smo na podobni valovni dolžini glede tega, kaj nam je všeč in kaj ne, zato se mi zdi, da so naše odločitve hitre in preudarne.Nejc: Poleg tega smo dovolj stari, da smo dobili že precej potrditev, da dobro delamo, tako v tujini kot med domačo stroko. Ekipa Roga nam je tudi precej zaupala. S člani ekipe smo zgradili dober odnos, ki je pomemben za odobritev naših ključnih predlogov.Matija: Na začetku, na fakulteti, je zelo pomagalo spodbujanje drug drugega: Ansambel je bil pravzaprav podpormi sistem.

Se vam zdi, da ste glavno nagrado dobili tudi zato, ker je Bienale Brumen potekal ravno v prostorih Roga in je žirija projekt doživela v živo? Nejc: To je gotovo pomagalo. Označevanje v prijavljenem projektu še ni obstajalo, žirija pa ga je ravno videla nameščenega. Ravno takrat so tudi znak na fasadi pobarvali v oranžno. Vseeno smo se veliko ukvarjali z dokumentacijo projekta: z Juretom Lavrinom sem naredil predstavitveni video za identiteto, Marko Lavrin pa je ustvaril zvok. Klemen je dokumentiral tiskovine in kampanjo. Ideja je bila, da se projekt predstavi brez »mock up«-ov, samo z elementi, ki so dejansko v rabi. Tako je bilo Klemnovo dokumentiranje posameznih elementov podobe zelo pomembno, sploh za naš portfolio in kakšne nagrade. Njegova fotografija polepljenega avtobusa pa je dejansko videti bolje kot sam dizajn, ki je na njem. Sva ga pa dvakrat čakala na avtobusni postaji pred Astro, da smo dobili ta posnetek. Kako ste zdaj, po dveh letih, zadovoljni s končno podobo Roga? Matija: Zdi se mi, da nekateri ljudje niso razumeli, kaj je Ansambel sploh naredil. Ker je toliko različnih, razkropljenih elementov, identiteta potrebuje čas, da se usede v zavest.Nejc: Stvari se počasi povezujejo. Ob odprtju Roga od identitete ni bilo skoraj nič. Ni bilo notranjega in zunanjega označevanja, imeli smo samo na hitro narejene tiskovine in kampanjo. Od takrat smo naredili precej in projekt se počasi sestavlja. Šele zdaj, po dveh letih, je napočil čas za inventuro.

Ali je lažje sprejeti, da nekatere stvari ne funkcionirajo, kot ste želeli, samo zato, ker ste identiteto že na začetku zastavili bolj ohlapno? Nejc: Ni. Mislim tudi, da je ta ohlapnost zgolj navidezna. Z Rogom še naprej redno sodelujemo, zraven smo pri precej odločitvah, ki so vezane na podobo. Recimo: ko nameščajo nove table, jim jaz točno povem, kam gre vsaka tabla, na katerem vogalu so lepilni trakovi in kakšne barve so, koliko stopinj je tabla postrani in kje mora biti prilepljena, da ni z ničimer poravnana. Ta naključnost je, ko smo mi zraven, zelo načrtovana. Obenem smo naredili tudi priročnik, v katerem so elementi precej definirani. Če bi zdaj s podobo nadaljeval kdo drug, bi imel ob upoštevanju priročnika precej omejitev in še kar jasno nalogo. Poleg tega, da ste zelo ohlapen kolektiv, ste tudi zasebno zelo dobri prijatelji. Kako je delati s prijatelji? Matija: Zagotovo je lažje, kot če sploh ne bi bili prijatelji.Nejc: Začeli smo kot prijatelji s fakultete, ustanovili Ansambel, naredili spletno stran in e-naslov, ki nam že nekaj let ne dela. Ne moremo ga popraviti, ker ne vemo več, na katerem strežniku sploh gostujemo. Mogoče tudi zato nimamo več skupnih projektov – ker ponudbe pridejo v nabiralnik, ki ga ne znamo odpreti.